.

Dušan, pozdravljen. Bil je oktober 2020, ko si ustanovil Umetniško plesno združenje Slovenije. In povej nam, v kakšni fazi si/ste?
Pozdravljena, draga Barbra, ni dolgo tega, vendar smo že kar marsikaj naredili. Od takrat se nam je pridružilo še petnajst klubov, tako da nas je zdaj skupaj že enaindvajset. V zadnjem obdobju smo bili v fazi sestavljanja komisij za posamezne zvrsti plesov. Na zadnji, 5. seji IO, ki smo jo imeli to soboto, smo jih tudi potrdili. Najprej smo se posvetili komisiji za standardne in latinskoameriške plese, saj menimo, da so to zvrst plesa v zadnjih letih najbolj osiromašili. Tako količinsko kot posledično tudi kakovostno. Našo komisijo bodo sestavljali: Daša Kerin, Martina Plohl in Miša Cigoj. Sestavili smo tudi komisijo za MTP plese, in sicer v sestavi: Nastja Bremec Rynia, Mojca Ussar in Monja Lorenčič. V komisiji za break dance, urban in hip-hop bodo delovali: Michal Rynia, Samo Polutak Kos in Žan Roj. V prihodnje bomo sestavili tudi samostojno komisijo za breaking. V komisiji za plesno rekreacijo in družabne plese bodo delovali: Mojca Robič, Katja Čuk in Matevž Jerman. Delo vseh komisij bo samostojno in povsem avtonomno od priprave letnih načrtov in strokovnih seminarjev za plesalce, trenerje ter sodnike do priprave smernic in usmerjanja trendov.

 

Nam lahko postrežeš zdaj tudi še s kakšnimi vodstvenimi imeni, saj ob lanskem intervjuju tega še nisi želel?
V IO smo poleg mene še kot podpredsednica Karmen Arko in člani: Lučka Robič, Daša Kerin, Smiljan Mekicar, Mojca Robič ter Zorka Vodlan. Nekaj sem jih že navedel, sicer pa to ni najpomembnejši podatek. Ne bi rad objavljal imen klubov, predvsem tistih, ki so danes še v PZS, saj je to njihova odločitev, kdaj in kako se bodo izpostavili. Predvsem pa tudi zato, ker nikoli ne vemo, kako se bo na to odzvala t. i. ‘stara garda’, ki obvladuje PZS še vedno in predolgo. Njihov način delovanja žal sploh ni motivacija za plesalce, starše in prihodnost slovenskega plesa. Lahko pa povem, da je večina zainteresiranih, ki niso člani PZS, ker se niso hoteli pečati z njimi, in so z odprtimi rokami sprejeli naše poslanstvo ter končno alternativo, ki je podana. Nekaj pa je takih, ki so člani le-te.

 

Menda pripravljate tudi državno prvenstvo v začetku junija, če bodo le ukrepi zavoljo virusa to dopuščali. Kako in kje si si to zamislil? Torej se bodo lahko novi državni prvaki udeležili evropskih oz. svetovnih prvenstev vaše mednarodne plesne zveze WADF?
Tako je. Zaradi logistike in ker sem dobil ugodne pogoje za dvorane, smo se odločili, da bo 1. državno prvenstvo Umetniškega plesnega združenja Slovenije 5. in 6. junija 2021 v večnamenski športni dvorani v Brežicah in v Mladinskem centru Brežice. WADF je odprto za vse, tako tudi za naše združenje, zato se bodo lahko WADF SP in EP udeležili prav vsi, ki si bodo želeli, ne samo prvaki. Nedelja, 6. junija, bo namenjena break dancu, hip-hop beatlu in hip-hopu za soliste in pare.

 

Ne morem seveda mimo vprašanja, kako se na to odziva, če se, naša uradna Plesna zveza Slovenije, ki je letos izvedla državno prvenstvo za člane v modernih tekmovalnih plesih, a za lansko leto načrtovanih v standardu, latinu, kombinaciji pa niti enega?
Ne vem, če in kako se odziva, vem samo, da so nekatere članice spraševale PZS glede našega državnega prvenstva. Nekaj so jim odgovorili in naj bi imeli sestanek o tem. Drugega o tem ne vem in me niti ne zanima. Mi smo poslali razpis tudi na nekatere članice PZS, saj je naš moto, da smo odprti za vse. Meni je samo žal, da sem se z njimi ukvarjal toliko let. V bistvu sem vztrajal tako dolgo zaradi svojih dveh sinov, saj sta uživala v plesu in na tekmovanjih. Dolgo smo s somišljeniki upali na boljše čase PZS, tako dolgo, da smo končno dojeli, da ljudem, ki vodijo zvezo, ni do sprememb, ker jim tako najbolj ustreza. Ko sem imel dovolj blatenja in žalitev mene, kluba in mojih otrok, sem jim pomahal v slovo. Ko sem jim za vedno zaprl vrata, so se mi odprla nova vrata. Zdaj grem s svojimi mladimi, strokovnimi in delavnimi soustvarjalci svojo pot, ki si jo utiramo v dobro plesalcev, trenerjev, staršev in slovenskega plesa. V dobrih dveh letih sem pridobil veliko plesnih prijateljev na evropskih tleh in širše, ki pritrjujejo moji odločitvi. V PZS so me 25 let gledali in me niso videli, so me poslušali, vendar me niso želeli slišati. To je njihov odnos do vseh, ki jim niso po godu iz različnih razlogov. V tem kratkem času sem poleg na ostalih tekmovanjih sodil tudi dvakrat na svetovnem prvenstvu v Liberecu na Češkem (sedem dni traja) in dvakrat na evropskem prvenstvu v Moskvi v okviru velike WADF plesne družine.

 

Kako boš prepričal plesalce, da se vam pridružijo oz. udeležijo državca, saj verjamem, da jih je strah uradne Plesne zveze in morebitnih ukrepov, ki bi sledili? Sicer pa menim, da se plesalci nimajo česa bati, ker brez njih niti sekcije za SLP, ki trenutno ‘lepo’ stagnira, preprosto ni.
Meni ni treba prepričevati plesalcev in staršev, saj že sami dobro vedo, kaj in kako je že vrsto let v PZS. Konec je obdobja, ko smo starši in tudi klubi, trenerji in plesalci morali trpeti aroganco, vzvišenost, izpade ‘večnih in posvečenih ljudi’, ki vodijo PZS. Zdaj imajo vsi vsaj alternativo. Konec je sojenja na podlagi tega, od kod si, kako dolgo plešeš, si z očali ali brez, če menjaš državo oziroma prideš iz druge države, si avtomatsko boljši kot slovenski plesalci, koliko je vredna tvoja plesna obleka, imaš denar ali ne, treniraš pri tem sodniku, ki je tudi trener, in podobne zgodbe. In zaradi vsega tega sem v svoji karieri videl in doživel na vsakem državnem prvenstvu ogromno razočaranj in joka plesalcev, staršev in trenerjev predvsem manjših klubov. Slišal sem pa, da ni nič bolje tudi v zadnjem obdobju, ko tega ne spremljam več tako neposredno, kaj se dogaja na PZS tekmovanjih. Zdaj imamo vsi alternativo in drugo možnost izbire ter samo na nas in plesalcih je, kako bomo izbrali in delovali v prihodnje ter katerih tekmovanj se bomo udeleževali in zakaj. Konec je pritiskov na plesalce, da morajo za vsako ceno biti prvi, ker samo prvo mesto šteje. Zaradi tega prihaja do razočaranj, poškodb in neprimernega vedenja takih trenerjev do plesalcev kot tudi izpadov prenapetih staršev, na katere se po navadi trenerji odzovejo neprimerno. Najširše njihove krilatice so: “Tvoje je, da plačuješ in da si tiho, saj nimaš pojma.” V svoji karieri sem videl in slišal ogromno takih situacij. V svoji triletni karieri WADF internacionalnega sodnika nisem videl podobnih izpadov, ne sodnikov ne trenerjev in še manj staršev ter plesalcev. Vsi končamo tekmovanje plesno, veselo, razigrano in takšni gremo tudi domov in se že veselimo, da bomo lahko spet prišli skupaj.

 

Kaj torej plesalec, plesni par pridobi, če se vam pridruži?
Predvsem tisto, kar so pogrešali v PZS, odkar obstaja. Poštenost, demokratičnost, strokovno in realno sojenje. Sodniki smo sicer zelo avtonomni, a smo zavezani, da sodimo, kar v tistem trenutku vidimo na parketu, na odru. Moramo biti imuni na razne ‘finte’, ki sem jih že omenil. Sistem sojenja je takšen, da mora trenerju in plesalcu dati informacijo, kaj je dobro, kaj je manj dobro, kje so še rezerve ter kje in kaj je še treba popraviti. Dobijo neodvisno in mednarodno sodniško ekipo. Povezali se bomo tudi z glasbenimi šolami, ki imajo klasični balet in sodobni ples, in v kratkem bomo pripravili tudi pravilnik, na osnovi katerega bodo lahko naši najboljši plesalci in koreografi dobili status ‘umetnika’. In za zaključek moram tudi povedati, da sem se v življenju že od otroštva iz vsake negativne izkušnje nekaj naučil. Ko sem bil starejši, sem se držal določenih rekov. Največkrat dveh: “kar te ne ubije, te okrepi” in “uporabljaj možgane in mišice, ker le tako in za to je vredno živeti”. Na sestankih smo vsi skupaj v čudoviti družbi, kjer doživljamo povsem nekaj posebnega, lepega v razumevanju in spoštovanju drug drugega na poti k skupnemu cilju. V nasprotju s PZS, kjer ni bilo sestanka ali skupščine, kjer niso pljuvali drug po drugem in se obmetavali z najgršimi besedami. Tudi na osebno raven so se spuščali. To lahko trdim, ker sem to izkusil na lastni koži od ljudi, ki bi naj vzgajali otroke in mladostnike. Kdor ni bil z njimi, je avtomatsko bil označen, da je proti njim. Skratka nikoli več ‘blišča in bede PZS’. Ni se vredno preveč utrujati s posamezniki in raznimi skupinami, ki te ne vidijo in ne slišijo, bolje se je umakniti in uživati ter se veseliti tudi še tako malih uspehov. Življenje je prekratko, da bi se prilagajali in se opravičevali drugim. Jaz sem šel vedno po svoji poti, srčni poti, pojdite tudi vi. Tisti, ki te cenijo in spoštujejo, te imajo radi in bodo videli lepoto v tebi. Tisti, ki te nimajo radi, ne bodo nikoli zadovoljni s teboj, ne glede na to, kaj boš zanje naredil.

 

Celoten intervju si lahko preberete tudi na spodnji povezavi.

 

https://www.paradaplesa.si/na-spici/konec-je-obdobja-ko-so-starsi-klubi-trenerji-in-plesalci-morali-trpeti-aroganco-vzvisenost-izpade-vecnih-in-posvecenih-ljudi-ki-vodijo-plesno-zvezo-slovenije/

Kontakt

Umetniško plesno združenje Slovenije

Dečno selo 32

8253 Artiče

  040 663 059

  info@upzs.si

© 2021 Umetniško plesno združenje Slovenije. Vse pravice pridržane.